MOJ ŽIVLJENJSKI KODEKS: Dnevnik mojega boja (s samim sabo)

Priznam, teorijo obvladam v nulo. Če bi podeljevali doktorate iz tega, kako bi moral človek odreagirati, bi bil jaz dekan fakultete. Točno vem, kaj je modro, kaj je prav in kaj se spodobi. A kaj, ko me praksa vsakič znova povozi.

Moj karakter je preprosto hitrejši od moje pameti. Še vedno nehote prizadenem ljudi, ki jih imam rad, čeprav tega nočem. Še vedno delam v svojo škodo in si pljuvam v lastno skledo, čeprav se zraven v živo zavedam, da počenjam totalno neumnost. Sem človek z napako v sistemu, kjer sta moj ego in moj zoc pogosto glasnejša od tiste modrosti, ki sem jo prebral v knjigah in jih ponotranjil v svojih vrednotah. Ravno zato sem moral to zapisati – ne kot trofejo, ampak kot "švinglc" za na izpit življenja, da se ne uničim.

Gost ali tečen hišnik? Po tej zemlji hodim in vem, da sem le gost. Lepo, ne? A kaj, ko se pogosto obnašam kot tečen hišnik. Gledam drevo in vem, da sva povezana, da smo vsi eno... a ko zunaj pritisne mraz, pozabim na vso to poetično povezanost in klejem zimo, kot da mi je osebno dolžna denar. Vem, da za dežjem posije sonce, a ko dežuje na moj dan, sem vseeno besen. V teoriji zaupam življenju, v praksi pa plavam proti toku, čeprav vem, da me bo na koncu itak odneslo.

Moja glava: Tempelj ali štala? Moja glava bi morala biti tempelj miru, a je prevečkrat bojišče. Vem, da tistega, kar ljudje rečejo, ne smem jemati osebno, ker je to njihov "film", ne moj. A ko me kdo napade, moj ego v sekundi pozabi na ves zen budizem in skoči v obrambo, kot da gre za življenje ali smrt. Vem, da si ne smem delati scenarijev v glavi, a si vseeno zavrtim celo dramo, ki me spravi v slabo voljo, še preden se sploh kaj zgodi. Trudim se, da bi moja beseda nekaj veljala, a včasih z ust zletijo neumnosti, preden jih sploh uspem ustaviti. Jezik je pač hitrejši, pamet pa caplja zadaj.

Umetnost (ne)molčanja Najtežje je v konfliktih. Tam bi bila tišina moj najmočnejši ščit. Včasih mi celo uspe, da se ugriznem v jezik, in takrat naivno pričakujem, da bo druga stran to cenila in uvidela svojo zmoto. Ja, pa ja. Ko tega ne storijo in še naprej vrtijo svoj monolog, me zgrabi sveta jeza. Namesto da bi bil ponosen na svoj mir, se počutim kot bedak, ker sem tiho. Takrat se moram s silo spomniti, da molčim zase, ne zanje. A ta lekcija je vsakič znova grenka.

Ko te grabi panika, samo dihaj (lahko reči, težko narediti) Ko misli ponorijo, vem, da je rešitev preprosta: vdih in trenutek zdaj. A ko te demoni grabijo, se ta preprostost zdi nemogoča. Vem, da je preteklost spomin in prihodnost iluzija, a se vseeno pustim ujeti v mletje starih zamer in strahov. Zavedam se, da moram samo vdihniti, da bi težave izpuhtele, a v tistem krču pogosto raje dušim samega sebe, kot da bi spustil zrak v pljuča. Ko udarijo preizkušnje, moja prva reakcija še vedno ni sprejemanje, ampak beg ali napad. Prst pogosto najprej pokaže na drugega in šele kasneje, ko dam v rikverc in se ohladim, zmorem prevzeti odgovornost.

Trening ene sekunde Kljub temu, da si samemu sebi včasih največji sovražnik, pa vem, da je življenje prekratko za večno turobnost. Trudim se ustvarjati in uživati, čeprav me skrbi pogosto vlečejo nazaj. Vem, da je smeh zdravilo, a včasih raje ostanem mrk. A ne odneham. Trdno stojim na tleh s svojo razdvojenostjo vred.

Kako torej zmagati v tem večnem boju? Rešitev ni v tem, da postanem popoln, ampak v treningu ene same sekunde. Ko začutim tisto vročino, ki se dviga v meni in napoveduje, da bom eksplodiral in naredil štalo, imam samo eno nalogo. Ne razmišljati, ne debatirati, ampak si v glavi zakričati: STOJ. Samo to. STOJ! In dihaj. Fizično se moram umakniti, te pa ven, kajti če ostanem, bom povzročil škodo.

In če mi spodleti – in mi bo, ziher mi bo – je moja naloga popravilo škode. Ne jutri, ampak takoj. Priznati napako brez "ampak". Le tako bom prekinil krog uničevanja in bil jutri malo manjši slon v trgovini s porcelanom kot danes.