Cerkev ni izumila Božiča – le prevzela je obstoječ praznik

 

Božič, ukraden poganski običaj


Praznične luči, vonj po cimetu in kuhanem vinu, zbiranje ob ognju in tista pričakovana božična večerja. Večina ljudi obožuje to vzdušje. Večina izmed nas te podobe avtomatsko poveže s krščanskim božičem, tradicijo, ki se zdi tako globoko zakoreninjena v naši kulturi, da o njenem izvoru redko sploh razmišljamo. Zdi se samoumevno, kajne?

Ampak, iskreno, a ste se kdaj vprašali, od kod vse to zares prihaja? Pripravite se na majhno presenečenje, ker sem med brskanjem po naši stari zgodovini naletel na dejstva, ki so mi popolnoma spremenila pogled na december. Izkazalo se je, da so ključni elementi tega praznika – vključno z njegovim imenom! – veliko starejši od krščanstva in izvirajo direktno iz poganskih obredov naših slovanskih prednikov.

Ukradeno ime: Kdo je pravi "Mali Bog"?

Največji šok zame je bil, ko sem ugotovil, da si Cerkev ni "sposodila" samo datuma in običajev. Ukradli so celo ime. Resno. Beseda "Božič" je na naših tleh starejša od krščanskega praznika.

Etimološko je "Božič" seveda pomanjševalnica besede "Bog". Ampak v tistem izvornem, starem kontekstu to ni imelo nobene veze z Jezusom v jaslicah. Naši predniki so z imenom "Mali Bog" poimenovali rojstvo Mladega Sonca, slovanskega božanstva Svarožiča.

Vse se je vrtelo okoli zimskega solsticija, tam okoli 21. decembra. To je najdaljša noč v letu, magičen trenutek, ko so verjeli, da staro sonce umre in se rodi novo. To rojstvo je simboliziralo zmago svetlobe nad temo. Ime "Mali Bog" je bilo takrat popolnoma logično – sonce je bilo takrat še "šibko", "majhno" in je svojo moč šele začelo zbirati za prihajajočo pomlad.



Od mask do svetih treh kraljev

In ko smo ravno pri "sposojenih" tradicijah – kaj pa koledovanje? Vedno sem mislil, da je to pač cerkvena stvar. Pa ni. Ta tradicija obhodov in voščil je samo preoblečen ostanek enega najpomembnejših poganskih ritualov.

Celoten zimski cikel praznovanj se je nekoč imenoval "Koleda". V tem času so našemljeni ljudje – pogosto v strašljivih maskah živali ali duhov prednikov – hodili od hiše do hiše. Njihov namen ni bil zgolj zabava in fehtanje za sladkarije; s pesmijo in posebnimi obredi so dejansko "čarali". Prosili so za dobro letino, zdravje živine in blaginjo družine v prihajajočem letu.

Ta starodavna navada se je izjemno dobro ohranila, cerkev pa jo je strateško prevzela in preusmerila njen pomen. Namesto pesmi o starih božanstvih, kot sta Veles ali Svarožič, so pevci kasneje začeli prepevati o svetih treh kraljih. Mehanizem obdarovanja in dobrih želja pa je ostal praktično nespremenjen.

Ogenj, ki pomaga soncu

Obstaja pa še en element, brez katerega si ne predstavljam pravega zimskega večera – ogenj. Ta je bil osrednji simbol zimskega solsticija, saj je predstavljal toploto in svetlobo v najtemnejšem delu leta.

Če ste kdaj slišali za skandinavski običaj sežiganja "Yule hloda", imamo mi svojo, slovansko verzijo. Na Primorskem mu rečejo "Čok", drugod na Balkanu pa "Badnjak". Ritual je bil preprost, a poln simbolike. Na sveti večer so na ognjišče položili ogromen, po možnosti hrastov panj. Ta čok je moral neprekinjeno goreti celo noč.

Namen? S svojo zemeljsko toploto in svetlobo naj bi simbolično pomagal tistemu mlademu, šibkemu soncu (Malemu Bogu), da si povrne moč, premaga temo in zimo ter nam spet prinese življenje.


"Corporate takeover" tisočletja

Ko sem povezal vse te točke, mi je postalo jasno. Kristjani so v bistvu izvedli klasičen "corporate takeover", prevzem podjetja. Obdržali so ves "marketing" – idealen datum sredi zime, ime praznika, okraševanje z zelenjem, ogenj, pojedine. Zamenjali so samo "direktorja". Namesto Sonca je prišel Jezus.

Praznovanje preporoda in upanja na vrnitev svetlobe je globoko zakoreninjeno v naravnih ciklih in naši psihi, ne glede na veroizpoved. Krščanstvo teh prastarih običajev ni izkoreninilo, temveč jih je mojstrsko prevzelo in preoblikovalo v svojo zgodbo.

Zato, ko boste naslednjič prižgali praznične lučke na smrečici, se za trenutek vprašajte: Katerim starim silam se v resnici priklanjamo in katere pozabljene zgodbe se skrivajo tik pod površjem naših "samoumevnih" tradicij?

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Slika
Od rdeče zvezde do kulturnega boja: Ste vedeli, da Janez Janša uporablja isti priročnik že 40 let? piše: Tomaž Muršak - tommb   Uvod: Kdo je v resnici Janez Janša? Ko pomislite na Janeza Janšo, ga verjetno vidite kot vodilno osebnost slovenske desnice, zagrizenega antikomunista in politika, čigar kariera je zgrajena na nasprotovanju prejšnjemu sistemu. Ta podoba je tako močna, da si ga je težko predstavljati v drugačni vlogi. A kaj, če ta podoba ni le nepopolna, temveč strateško zgrajena, da prikrije temeljno konstanto njegovega delovanja, ki se ni spremenila že štirideset let? Njegova preteklost je veliko bolj kompleksna in razkriva presenetljiv vzorec delovanja, ki ga je ohranil vse do danes. Ta članek bo razkril nekaj najbolj presenetljivih dejstev o njegovi politični poti. Dejstev, ki kažejo, da se je morda spremenila le ideološka "preobleka", medtem ko so avtoritarni stil vodenja, ustvarjanje sovražnikov in centralizacija moči ostali nespremenjeni. Pripravite s...
Preberite več

Moja mariborska karma: Whisky na Zavrhu in tišina na Pobrežju

Slika
  V Mariboru proslave niso le dogodki, so diagnoza. Radi mahamo z zastavami in polagamo vence, medtem ko se resnična zgodovina skriva pod debelo plastjo tistega patetičnega proslavljalskega soka. Kot Veteran vojne za Slovenijo vem, kaj pomeni stati za svojo državo. Ravno zato pa ne prenesem amnezije, ki nam jo danes prodajajo kot "narodni ponos". Moja zgodba se ne začne z generali, ampak s kleparskimi škarjami. Moj pradedek Franz Ambrosch je bil kleparski mojster. Na Pobrežju ( Pobresch ) je s svojimi rokami postavil hišo in delavnico, ki stoji še danes. Bil je eden tistih, ki so ta naš Maribor dejansko gradili . Danes namreč radi pozabijo, da Maribor pred letom 1918 ni bil neka zakotna vas, ampak cvetoče mesto, ki je dihalo kot "mali Gradec". Obrtniki in podjetniki, večinoma nemško govoreči, so plačevali kar 90 odstotkov vseh direktnih davkov v mestu. Franz je bil del te elite. In niso prinesli le denarja – prinesli so Kultur . Prinesli so tisti meščanski red, ob...
Preberite več