Moja mariborska karma: Whisky na Zavrhu in tišina na Pobrežju
V Mariboru proslave niso le dogodki, so diagnoza. Radi mahamo z zastavami in polagamo vence, medtem ko se resnična zgodovina skriva pod debelo plastjo tistega patetičnega proslavljalskega soka. Kot Veteran vojne za Slovenijo vem, kaj pomeni stati za svojo državo. Ravno zato pa ne prenesem amnezije, ki nam jo danes prodajajo kot "narodni ponos".
Moja zgodba se ne začne z generali, ampak s kleparskimi škarjami. Moj pradedek Franz Ambrosch je bil kleparski mojster. Na Pobrežju (Pobresch) je s svojimi rokami postavil hišo in delavnico, ki stoji še danes. Bil je eden tistih, ki so ta naš Maribor dejansko gradili. Danes namreč radi pozabijo, da Maribor pred letom 1918 ni bil neka zakotna vas, ampak cvetoče mesto, ki je dihalo kot "mali Gradec". Obrtniki in podjetniki, večinoma nemško govoreči, so plačevali kar 90 odstotkov vseh direktnih davkov v mestu. Franz je bil del te elite. In niso prinesli le denarja – prinesli so Kultur. Prinesli so tisti meščanski red, oblačilno kulturo in način življenja, kjer se je vedelo, kaj se spodobi. A za Maistrove "heroje" po letu 1918 Franz ni bil nosilec napredka. Bil je le "nemškutar", ki ga je treba "skidat".
Danes nam prodajajo "grošen roman" o osvoboditvi, a zamolčijo tisto, kar v arhivih piše črno na belem. Zamolčijo Mariborsko krvavo nedeljo (Marburger Blutsonntag), ko so se Mariborčani mirno zbrali na Glavnem trgu. Niso bili tam, da bi razbijali, ampak da bi jasno povedali: "Mi smo del Srednje Evrope, ne Balkana!" Zbrali so se, da bi ameriški študijski komisiji pokazali realno sliko mesta. Maistru se je mudilo "ustvariti dejstva na terenu", ker je vedel, da je ameriški podpolkovnik Sherman s svojim džipom že čisto blizu. Če bi Sherman videl tisto tisočglavo množico in njihovo voljo, bi zgodovina tekla drugače. Da bi mu Maister postregel s svojo "resnico", je uprizoril krvavo Potemkinovo vas: rafali v hrbet neoboroženim civilistom so bili pač hitrejši način za risanje meja kot pa demokracija.
Zamolčijo tudi tisto "herojsko zavzetje" kasarn. Kakšno zavzetje, lepo vas prosim? To je bil sprehod v prazne objekte. Avstro-ogrska vojska je razpadla, vojaki so bili lačni, naveličani in so hoteli samo domov k »mami«. Maister ni premagal vojske, ampak je samo zamenjal ključavnice na vratih, skozi katera so vsi že odšli.
In predvsem zamolčijo pogrom nad prebivalci. Do sredine tridesetih let je Maribor zaradi pritiskov zapustilo več kot 9.000 ljudi. Med njimi so bili tudi moji predniki, družina Ambrosch.
Moj dedek je bil takrat še majhen fantič. Ničesar ni bil kriv, a je doživel tisto, česar ne privoščim nikomur. Niso se "umaknili" – bili so dobesedno pregnani. Dali so jim kratek rok, da poberejo najnujnejše, in jih zbrcali z lastnega praga. Vse, kar je pradedek Franz ustvaril – od delavnice do tistega meščanskega ponosa – je ostalo tam. Morali so prisilno k sorodnikom na Dunaj, kot begunci.
Pred mano leži slika družine Ambrosch, posneta nedolgo po njihovem prispetju na Dunaj: Franz je na njej še vedno postaven moški, a dedek mi je pripovedoval, da je v resnici umrl že takrat. Umrl je od zlomljenega srca. Fizično je živel naprej kot žalosten starček, a njegova duša je ostala v delavnici na Pobrežju.
Na tej sliki je tudi majhen deček, ki stoji pred pradedkom – moj dedek. Ko ga gledam, me zmrazi. To je kopija mojega sina Tima, ko je bil toliko star. Ista drža, isti trmast pogled, isti "Ambrosch gen".
Ko so se moji v začetku 30-ih let vrnili v Maribor, v delavnici ni bilo ničesar več. Izpraznjeno do zadnjega vijaka, tudi hišo so "spucali" do golega. In da so sploh lahko ponovno začeli, so morali požreti tisto zadnje, najbolj grenko ponižanje: prisilno so jim poslovenili priimek iz Ambrosch v Ambrož. To je bil pogoj. Če hočeš nazaj v svojo hišo in spet prijeti za kleparsko kladivo, ne smeš biti več to, kar si. Zanimivo, ne? Maister je svoj "nemškutarski" priimek (izvorno Meister) mirno obdržal, mojemu dedku pa so ga vzeli kot vstopnico za lastni dom.
Danes sem že skoraj 30 let vodja pokopališča Dobrava. In ko pred leti pride do mene g. Premzl, kot predstavnik Društva Rudolfa Meistra z "velikimi načrti", da bi generala ekshumirali, njegove posmrtne ostanke prenesli na Dobravo in mu sezidali spomenik, večji od piramide, se nisem mogel zadržati. Povedal sem mu resnico – da Maistra pač ne cenim. Rezultat? Po občini so me razglasili za "nemškutarskega vodjo na Dobravi". 100 let kasneje je metoda ista: če ne verjameš v mit o stotniku, ki čez noč postane "general", si takoj sovražnik. Vem, da bi me verjetno zaradi tega najraje odpustili, če bi le mogli.
In kje je tu zdaj karma? Pred malo več kot štirimi leti sem se preselil na Zavrh. Živim v stari, obnovljeni viničarski hiši, lučaj od Maistrovega stolpa. Točno sem, k svojemu prijatelju notarju Štupici, je Maister redno hodil na oddih. Tukaj je pisal pesmi in užival v prečudoviti naravi in razgledu, bojda pa tudi pošteno popival in se zabaval z domačinkami. In danes? Točno tam, kjer je on "gausljal", jaz sedim na svojem vrtu, si natočim dober whisky in gledam tisti stolp ter si mislim: "Ruda, pradedka si mi zlomil, hišo si nam vzel, priimek si nam izbrisal... a glej ga zlomka, zdaj pa jaz v tvojem 'revirju' uživam."
Srečen sem tukaj. Ne verjamem njihovim pravljicam. Vem nekaj, česar oni ne bodo razumeli: Maribora niso osvobodili tisti, ki so se sprehodili v prazne kasarne, ampak so ga gradili ljudje, kot je bil moj pradedek Franz. Tisti, ki so vedeli, kaj je red, delo in čast.
Zame je ta zapis pomemben. Z njim simbolično obrišem prah in laži s spomenika na dedkovem grobu in mu vrnem tisto, kar mu je bilo odvzeto. To je pa tudi moja zapuščina za mojega sina Tima. Tim, ko te gledam, vidim dedka. Vidim tisto isto pokončno držo. Tole pišem zate. Da boš vedel, od kod prihajaš, čigava kri teče po tvojih žilah in zakaj tvoj foter na Zavrhu pije whisky z nasmehom na obrazu. To je kri, ki je preživela izgon, Dunaj in krajo identitete, pa še vedno stoji. To je tvoja zgodovina, in tega v šoli zagotovo nikoli ne bodo učili.
Vir: https://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/godina_nemski.pdf
Komentarji
Objavite komentar